IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3280916/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/atticus_institute/
The Atticus Institute, najnovejša stvaritev režiserja in scenarista
Chrisa Sparlinga, je bolj kot karkoli drugega koncentrat razvlečene
monotonosti in derivativnosti. Faux-dokumentaristična pripoved o
dogajanju v fiktivnem pensilvanskem parapsihološkem laboratoriju, kjer
se je v sedemdesetih letih preteklega stoletja zgodilo bolj ali manj vse
tisto, po čemer hlepi sleherna eklektična grozljivka – skupina
znanstvenikov se je med entuziastičnim proučevanjem Judithinih (Rya
Kihlstedt) nadnaravnih sposobnosti soočila z neobvladljivo močjo
peklenske sile. In kot da to že samo po sebi ni dovolj, v
eksperimentiranje intervenira ameriška vlada, ki poskuša, kaj pa
drugega, »antagonistkine« zmožnosti izrabiti za strateško orožje proti
tujim voditeljem. Temeljni problem je v tem, da film – kljub temu, da ne
gre prezreti njegovega potenciala, ki je predvsem v precejšnji
avtentičnosti in realističnosti nekaterih prizorov (zvečine po zaslugi
izkušene igralske zasedbe in zrnate vizualne podobe) – nikoli ne preseže
ravni povprečnega, med drugim zaradi preobilice že ničkolikokrat
videnega in v marsičem posledične predvidljivosti, čezmernega
dramatiziranja, za lase privlečenih situacij ter ne ravno skrbno
selekcioniranih »sedanjih« pričevanj, rahlo neposrečeno izmenjujočih se s
fotografijami in posnetki »preteklih« eksperimentov.
Blaž Cotman
Ni komentarjev:
Objavite komentar