DOTIK GREHA (TIAN ZHU DING, rež. Zhang Ke Jia)
Izredno pretresljiv družbenokritičen prikaz sodobne koruptivne
Kitajske, ki na brutalen način izpostavlja glavne probleme hitro
rastočega in nasilnega gospodarstva ter obenem neomajno opozarja na
boleče posledice brezna, ki zeva med manipulativnimi bogataši in
»žrtvenimi« delavci. Jia drzno in surovo naturalistično prikaže štiri
različna tragična življenja, inspirirana z resničnimi dogodki, ki so mu
navsezadnje tudi pomagali, da se je izognil še vedno preveč strogi
vladni cenzuri. A. Š.
FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER, rež. Bennett Miller)
Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s
tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in
fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka
Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki
nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a
nezanemarljivo filmografijo. A. Š.
GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL, rež. Wes Anderson)
Grand Budapest Hotel je vizualno pretanjena, neverjetno domišljijska in
na več ravneh unikatna mojstrovina, ki poskuša s svojim edinstveno
igrivim filmskim stilom med drugim na zelo sproščen, duhovit in
simpatičen način naslikati manj pravljično stanje Evrope med
(pred)vojnim časom. A. Š.
IDA (IDA, rež. Paweł Pawlikowski)
Pretresljiva črno-bela poljska drama, umeščena v 60. leta »časa
skrajnosti«. Minimalistična pripoved o osemnajstletni nuni Idi (bleščeče
jo utelesi Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu in mora
pred redovno zaobljubo obiskati svojo edino še živečo sorodnico, teto,
sodnico in nekdanjo državno tožilko (»Rdečo«) Vando, s katero skleneta
raziskati tragično usodo Idinih judovskih staršev. Celovita umetnina, ki
tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno
tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo
soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma,
ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter
njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst. B. C.
NIMFOMANKA – 1. DEL (NYMPHOMANIAC: VOLUME I, rež. Lars von Trier)
Prvi del filma Nimfomanka je subtilen preplet poezije in nasilja
čustev, raziskovanj, odkrivanj, krutih spoznanj, vse to z intelektualnim
pridihom, ki ga nujno spremljata humor in cinizem. Gre za intimno
erotično zgodbo, ki jo starejšemu moškemu pripoveduje samooklicana
nimfomanka Joe (Charlotte Gainsbourg), ko se s precizno natančnostjo
spominja svojega seksualnega življenja od punčke do ženske srednjih let.
A. Š.
ODMEVI PRETEKLOSTI (MULA SA KUNG ANO ANG NOON, rež. Lav Diaz)
Monumentalna pet in pol urna ekranizacija življenja v obubožani
filipinski obalni vasici med letoma 1970 in prelomnim 1972, ko je
tedanji predsednik Ferdinand Marcos razglasil izredno stanje v državi,
njegova vojska pa je vdrla v izrazito samozadostno skupnost in s tem
nepopravljivo prispevala h kataklizmi, spomin na katero predstavlja
film. Diazov svet odlikuje zraščenost izčiščene črno-bele podobe,
zvečine statičnih kamer, elegantnega prehajanja med različnimi plani (ki
med drugim omogočajo vpogled v neskončno povedno umeščenost likov v
prostranstva – zastrašujoče indiferentne? – narave) ter potrpežljivega,
kontemplativnega posluha za grenko-sladke konkretnosti eksistence kot
neusahljivo velike skrivnosti. Triumfalen kontrapunkt »hollywoodskemu
sistemu«. B. C.
POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE, rež. Joshua Oppenheimer)
Oppenheimerjevo ganljivo vsebinsko-tematsko nadaljevanje in dopolnilo
Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), nesluteno svojevrstnega in
pretresljivega dokumentarca o indonezijskem genocidu. Zaobrnitev
perspektive – kamera tokrat zvečine sledi okulistu Adiju, mlajšemu bratu
ene od žrtev krvavega »antikomunističnega« pogroma – rezultira v manj
teatralični in bolj osebni intoniranosti, kar omogoči še subtilnejše
detektiranje in globlje naslavljanje »politične in kolektivne blaznosti«
(J. Oppenheimer). Pogled tišine kar najtemeljiteje razkriva, da slednja
ni bila le v osrčju nihilistično-destruktivne indonezijske
revolucionarne polpreteklosti, temveč da v prav tolikšni meri ostaja
vtkana v njeno »demokratično« (sic!) družbeno-politično zdajšnjost. V
tem oziru gre za drzen, v marsičem epohalen prispevek k razumevanju
realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja, ki pa je povrhu vsega
zabeljen z le redkokdaj videno estetsko virtuoznostjo in zares
fascinantnim čutom za – pomenljive, simbolično učinkujoče – detajle. B.
C.
VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE, rež. Ruben Östlund)
Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja »družinske počitnice kot
zvrst katastrofe« (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma,
Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga
spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru
leta, je idealen poligon za Östlundovo – osupljivim francoskim Alpam ter
sterilnemu hotelskemu interjerju primerno – hladno in večplastno
študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno
realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster
pretres človekovega samoobčutenja, »tradicionalnih« – patriarhalno
podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih
pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih
posledic. B. C.
ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE, rež. Jean-Luc Godard)
Godard se v svojem najnovejšem filmu poslavlja od konvencionalnega
jezika, v zameno ponuja univerzalen jezik podob, obenem pa nemalo
referenc in citatov. Zahteva, da nehamo misliti, temveč le gledamo.
Nasproti nam za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati«
in ki ni »suženj svojega razuma«. V spomin se nam zasidrajo kričeče
podobe makovih polj, nasičena rozasta barva neba, ki je komajda vidna za
orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi in prereka ter
prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni,
vendar v celoti zgovorni in premišljeni čutni vtisi zunanjega sveta.
Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po
drugi strani pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije, kar je pri
vsem tem nazadnje še najlepše – možnost neštetih interpretacij. Režiser
je bil tokrat slikar – in koliko boste odnesli od njegove umetnosti, je
odvisno predvsem od vas samih. A. Š.
ZIMSKO SPANJE (KIŞ UYKUSU, rež. Nuri Bilge Ceylan)
Ceylanova umetniško dognana in miselno tehtna filmska »analitika«
človeškosti in človečnosti, v kateri spremljamo nenavadno senzibilno
razgrinjanje intersubjektivne dinamike med živopisno paleto
večdimenzionalnežev. Hipnotičen preplet dogajalnega asketizma,
veličastnih kapadoških pokrajin, domačne topline interjerjev, vrtoglavo
izbrušenih dialogov, njihovega družbenokritičnega razsežja in zgledno
pretanjene študije značajev. B. C.
Ni komentarjev:
Objavite komentar